MOJ ZAČETEK
Bilo mi je nekje 13 let, ko sem pripeljala domov v stanovanje 50m2 nemško ovčarko Kalo. Mojega očeta je skoraj kap. En teden časa sem imela, da Kali najdem nov dom. Našla sem ga pri babici v Halozah. Kakorkoli pa je bilo to nekaj najboljšega zame, ni bilo preveč dobro za Kalo. Je že res, da je živela svobodno življenje na kmetiji in jaz sem se na vso moč trudila ji priskrbeti najboljšo hrano za tisti čas. Slaba stran je bila 2x letna brejost. Takrat ljudje niso verjeli v sterilizacijo oz. vsak dinar je bil odveč za psa. Kala je imela mladičke za mladički dokler je nekega dne ni sosed zastrupil. Spomnim se, kako sem starše in babico prosila naj jo sterilizirajo, a moje prošnje zaradi financ niso bile uslišane. Kot otroku se mi je to globoko usidralo v srce. Takrat sem si prisegla, da ne bom nikoli več imela psa. Zame je bilo preveč boleče.
Šele pri 21 letih sem dobila psa, seveda prav tako nemško ovčarko. Poimenovala sem jo Ajka. Ajka je bila čistokrvna nemška ovčarka brez papirjev. Saj veste….mešanec. Takrat se mi niti sanjalo ni kaj je rodovnik. Vse kar sem slišala o njem je bilo, da je drag in da so takšni psi večvredni. Normalno, da me je to prizadelo. Meni povsem nerazumljivo kategoriziranje psov. Zakaj bi naj bil pes brez »nekega« papirja manjvreden? Kako si lahko drznemo živa bitja različno vrednotiti. Nihče ni ne več in ne manj vreden, pa naj bo to rastlina, žival ali človek. Z Ajko so se mi začele odpirati oči. Stopila sem v svet, ki je bil popolnoma drugačen od mojih predstav. Soočila sem se s štirimi največjimi problematikami nas ljudi, moja nevednost in naivnost, zdravje psa, karakter psa in goljufija.
Ajka in zdravje
Ajka je bila kolerik. Težak primer zame kot neizkušeno skrbnico. Samo šolati sem si jo želela in imeti na smrt rada. Slednje je vsekakor bilo, brezpogojna ljubezen. Prvo pa…hm… večne borbe zmeraj, ko ni bilo po njeno ali jo je kaj iztirilo. V šoli so me takrat v prepričanju, da pes mora na vsak način ubogati človeka in mu biti povsem podrejen učili »rukni cukni« sistem. Moje dlani in prsti so bili čisto pogrizeni. Zaradi nje sem bila že skoraj prepričana, da nimam občutka za pse. Zelo hitro sem se zavedela, da s takšnim načinom ne bom nikoli vzpostavila pristnega zaupanja vrednega odnosa med nama. Pri njenih 5 letih starosti smo ugotovili zraščanje vretenc na križu (spondiloza ). Od takrat naprej je nisem obremenila več z nobeno za njeno zdravje škodljivo vajo. Ajka je tik pred 8 letom starosti umrla zaradi propada centralnoživčnega sistema. Po postavljeni diagnozi zraščanja vretenc sem se začela spraševati ali je bila Ajka res kolerik. Kaj, če je na to vplivalo njeno zdravje? Zagotovo je vplivalo in moja nevednost je lahko tudi prispevala k hitrejšemu napredovanju bolezni. Prevečkrat pozabimo, da psi niso naše orodje, vključno s tem, ko jih neprestano ujčkamo, nosimo po rokah, ne pazimo pri prehrani in jih preveč zredimo. In še bi lahko naštevala.
Cher in karakter
Moja prva Belgijska ovčarka je bila Cher in, takoj ko sem videla, da njen karakter ne ustreza tipičnemu predstavniku pasme sem jo sterilizirala. Zdrava je bila, tudi njen izgled je povsem ustrezal standardu pasme. Le karakter je bil premil. Vzrejni pregled bi zagotovo opravila in lahko bi imela mladičke. Vendar zame to ni bilo dovolj. Bi mladički zadovoljili potrebe svojih novih lastnikov? Mogoče bi se našel en v leglu, mogoče celo noben in zelo težko verjetno glede na to, da samica da 70% genov mladiču, da bi bili vsi ustrezni. Kaj bi jaz kot vzrediteljica povzročila s tem? Lastniki bi bili nezadovoljni, nekateri bi zlorabljali pse v prepričanju, da so trmasti in nočejo ubogati, drugi bi jim poiskali nove domove, mogoče dali na verigo, zaprli v pesjake, celo ustrelili in nekje zakopali,… Zagotovo bi se tudi našel nekdo, ki bi se znašal nad mano kako slab vzreditelj sem in v tem primeru bi imel prav.
Chivas in goljufija
Tretjič sem rekla, da bom naredila vse po pravilih, rodovnik, odgovoren vzreditelj, prava delovna linija,… Nisem več hotela rizika. Prijatelji s katerimi sem trenirala so mi priporočali leglo. Poznala sem očeta in mati od psice. Oba sta mi bila všeč in prepričana sem bila v pravilno odločitev. Pripeljem jo domov. Imela je vse, karakter, zdravje, izgled in rodovnik. Opravili sva najvišjo stopnjo v šolanju IGP in dala mi je prvo leglo. Potem pa šok….pri Chivasinih treh letih starosti sem izvedela, da prihaja iz zgoljufane paritve. Oče napisan v rodovniku sploh ni bil njen oče, temveč nek samec iz Nemčije. Svet se mi je obrnil na glavo. Grozil je odvzem rodovnika Chivas, prepoved tekmovanj in prepoved vzreje. Chivas je že imela potomce, tudi njim je grozil odvzem rodovnikov. K sreči so odgovorni na Kinološki zvezi Slovenije vklopili razum. Psom izdali prave rodovnike in goljufe kaznovali.
Več kot 10 let sem potrebovala za odločitev, da bom svoje pse vzrejala. Od vseh dejavnikov me je najbolj odvračalo ali mi bo uspelo vzrejati zdrave in psihično stabilne predstavnike pasme in ali bom sposobna za mladičke najti odgovorne lastnike.
Vzreditelji nismo bogovi. Ne moremo vsakemu mladičku dati popolnega zdravja, popolnega izgleda in popolnega karakterja. In ne glede kako zelo se trudimo pariti optimalno, narava vedno naredi svoje. Je pa naša dolžnost, da smo pri psih objektivni. Točno se moramo zavedati slabosti in prednosti psov, ki jih imamo namen vzrejati ter kaj bomo ponudili novemu lastniku. Gledati moramo na dobrobit živali, ki jo spravimo na svet in ji poskusiti najti optimalen dom.
Ne samo jaz, vsi imamo takšne in drugačne izkušnje. Kadar iščete novega družinskega člana se zelo dobro pozanimajte o pasmi in koliko sebe vzreditelj vloži v leglo. Ne bodite nevedni in naivni kot jaz na začetku. Predvsem pa bodite pošteni do sebe kaj dejansko lahko ponudite psu in kakšen pes najbolj ustreza vašemu karakterju in potrebam.
Piše: Nataša Živko (mednarodna sodnica za ocenjevanje dela športnih šolanih psov, inštruktorica na ŠKD Akademija za pse, tekmovalka, vzrediteljica pasme belgijski ovčar malinois, predavateljica kinološke tematike)