Hitro pripravim hrano za Chivas in Anati ter ju dam spat. Babike porihtane, vzamem stvari za v pomoč pri porodu in grem k nosečki. Bleki je tiste vrste, ki ji odgovarja, da sem v tem trenutku z njo. Zato sedem zraven nje v kotilnico in jo spremljam.
20.15 pride prva serija popadkov. Nini (veterinarki) sporočim začetek, da bo lahko pripravljena. Potem malo pavze in pride druga serija. Tokrat začneva obe gledati proti repu. Toda ven še ne pride nič. Moji živci se res radi igrajo z mano, če bi si grizla nohte, bi jih sedaj že nekaj manjkalo. Spet malo pavze in pride tretja serija in z njo prvi samček. Na svet je prikukal ob 20.50 uri. Bleki ga očisti in ne potrebuje nobene pomoči. 15min kasneje naju pozdravi drugi samček. Bleki opravi svoje delo odlično.
Sprašujem se kdaj smo ljudje postali tako nebogljeni, da moramo za vsak korak vprašati en kup strokovnjakov in na glavo obrniti cel internet. Kljub vsem informacijam pa še vedno ne vemo kaj bi naredili.
Chivasini koraki prekinejo moje misli in takoj pomislim na njo kako sedaj vse skupaj doživlja. Tudi ona je mama in se zelo dobro zaveda kaj se dogaja. Predlani so ji otekli seski. Upam, da ji bo letos bolje. Vmes opazujem malčka ali bosta samostojno našla seske ali bo potrebna pomoč. Dam ju bliže, pa nič, malo ju še pustim pri miru, da prideta k sebi, vmes pa za vsak slučaj pripravim flaško.
Aaaaaaa kje je flaška?? Še prej je bila tukaj sedaj je pa več ni! Letam po hiši sem in tja in razmišljam kje bi jo lahko pustila a je ne najdem. Ni flaške! Izpuhtela je! Živčna vojna… V strahu preverim, če je mleko tudi dobilo noge. K sreči ni. Odprem škatlo in in in ….. in hvala tistemu, ki se je spomnil, da avtomatsko priloži flaško k mleku. Oddahnem si. Mimogrede še ogovorim in pomirim Anati, ki vsa začudena vsrkava dogajanje. Pripravim mleko, grem v sobo in malčka pridno sesata. Odlično.
Sledi nekje tričetrt ure premora in ob 22.02 se skoti prva samička. Slabih 20min za njo še druga. Med 23.30 in 24 uro nas pozdravita še dve. Zdaj pa je bilo v kotilnici že pestro. Male migajoče ritke in neuglašen pevski zbor je bilo prav užitek opazovati. Vseeno odpeljem Bleki na dvorišče. Malo si morava obe oddahniti. Predvsem jaz hehe. Zunaj gre Bleki lulat in se malo sprehodit, jaz pa opazujem njen trebušček. Ugibam…hm… jih je noter še enkrat toliko?
Bleki hoče nazaj v hišo. Prideva not. Najprej spije vodo v katero sem dodala elektrolite, potem prešteje malčke, jim očisti ritke, jih nahrani in si malo oddahne. O o prihajajo novi popadki. Le kdo je tokrat pozdravil ta svet? Še ena samička. Oooo tokrat bo Bleki očitno vzpostavila ravnovesje vseh treh legel. Saj so v prejšnjih dveh prevladovali fantje. Tako sedaj imamo pravljično število sedem palčkov. Ups…novi popadki, nova samička. Bogi fantje v kolikor ostane takšno razmerje. Sedaj sta 2 samčka in 6 samičk. Ne bo jima lahko.
Ura je skoraj dve zjutraj. Če bi naju kdo pogledal bi si zagotovo mislil, da sem jaz tista, ki rojeva. Koncentracija mi že pošteno pada. Če bi pila kavo bi si jo dozirala kar v žilo. Tako pa bo treba še malo zdržati, če lahko Bleki potem lahko tudi jaz. Nekje ob 2.30 pride na svet še en samček. Aha fantje so slišali moje misli in prihiteli na pomoč. Tako prideta nekje ob 3h in 3.30 uri na svet še dva samčka.
Od vseh dogodivščin tekom poroda je bila tudi ena smešna. Ko je Bleki skotila 10 mladička se je usedla in vsa šokirana pogledala mene, potem mladičke in spet mene in mladičke in jih štela in spet gledala mene z velikimi okroglimi očmi.?? Nič ji ni bilo jasno. Kaaaaaj toliko otrok imam? V tem začudenju je dobila še zadnje popadke. Njen pogled je povedal vse hihihihi. Še en??? Neverjetno…
Po zadnjem mladičku dobi Bleki oksitocin, da ne bi slučajno kaj ostalo v maternici. Zraven nje še počakam pol ure in se dobesedno odplazim v posteljo. Ura je nekaj čez 4 zjutraj in jaz moram ob 7h vstat.
Posnetek kako je potekal porod mladička si lahko ogledate tukaj. Sicer je iz prejšnjega legla, ker sem tokrat telefon pustila v drugi sobi. Mogoče še dodam tole. Vsaka psička ima svoj način. Chivas je zmeraj šla pri novih popadkih vstran od mladičkov. Bleki pa hoče imeti vse na kupu. Zato sem vedno počakala, da so se popadki začeli in potem odstranila mladičke, da jih morebiti ne bi s svojim telesom poškodovala.
Se beremo kmalu, da vam sporočimo kako smo preživeli prvi teden.
Piše: Nataša Živko (mednarodna sodnica za ocenjevanje dela športnih šolanih psov, inštruktorica na ŠKD Akademija za pse, tekmovalka, vzrediteljica pasme belgijski ovčar malinois, predavateljica kinološke tematike)
V kolikor želiš izvedeti več o meni klikni TUKAJ.