Priprava na paritev

VSE DOGODIVŠČINE, KI JIH PRINESETA MOJA DOMIŠLIJA IN REALNOST

Prav luštna je ideja, ko pomisliš na mladičke. Jeeeeej to bo en kup cartanja, sladkih pogledov, prikupnega jamranja mladičkov, opazovanja kako rastejo in spoznavajo svet. Toliko veselja, topline in ljubezni.

Potrpežljivo čakam kdaj bo Bleki pričela z gonitvijo. Medtem pa raziskujem s katerim samcem bi parila. Seveda izbira samca zaradi preteklih dveh let niti najmanj ni bila lahka. Odpadla so vsa svetovna prvenstva v IGPju in s tem tudi možnost, da bi si lahko podrobneje ogledala realno sliko določenih samcev.

Torej…. Koga naj parim? Hm… na koncu se odločim za preverjenega samca. Zdaj pa imam še en problem. Samec je star 10 let in Bleki tudi ni več mladenka. Tako sprejmem riziko, da v kolikor paritev ne bo uspešna izgubim tudi možnost ponovne paritve Bleki saj bo jeseni stara 8 let.

Na tleh opazim prve kapljice krvi…aha…Bleki je pričela z gonitvijo. Naročim Dorwest olje pšeničnih kalčkov, ki vsebujejo veliko vitamina E. Hkrati ji tudi preventivno dam tabletke za odpravljanje notranjih zajedavcev. Pokličem mojo Nino, veterinarko specialistko za merjenje progesterona s katero se dogovoriva za odvzem krvi čez 7 dni. Do sedaj sem Bleki po opravljenem merjenju progesterona parila 2x na 12 dan. Z mislimi, da bo tudi tokrat tako oz. dan, dva gor ali dol vsa pomirjena splaniram pot na Češko. Samec se nahaja na tromeji s Poljsko in Nemčijo. Pride dan za odvzem krvi. Nina mi javi »Nataša, čez 4 dni ponoviva, je šele pod 1.2 ng/ml«.

Čakaj malo….čez 4 dni? Takrat bo že 11 dan. To bo zagotovo prepozno. Sem mogoče spregledala, kdaj so zares bile prve kapljice? Mogoče pa sem prejšnje gonitve napačno ocenila. A je Nina prepričana, da je šele pod 1.2 ng/ml? ?? Prava muka je bilo čakati te 4 dni. Eni in isti dvomi so mi hodili po glavi. Vmes med vsemogočim razmišljanjem se spomnim, da sem njeno mamo parila  že tudi 15 dan in se malo pomirim.

Pride drugi odvzem krvi. Spet pod 1.2ng/ml. Aaaaaa pa saj to ni res…. Ponoviva čez 2 dni. NE spomnim se več koliko je bil progesteron, ker sem bila že čisto na trnih. Slišala sem samo, da bi bilo idealno pariti v petek popoldan.

Jaz bom tokrat 100% zamudila paritev. 16 dan?? Skadilo se mi je iz glave. Se umirim in vprašam zakaj se toliko sekiram saj Nini popolnoma zaupam❤️ in prav tako sosedovemu ‘Flokiju’. No saj ni bil edini vasovalec. Je bil pa najbolj vztrajen. Drugi so pobegnili takoj, ko so me zagledali.

Nanj sem v vsej tej vojni v glavi čisto pozabila. Že par dni ga preganjam izpred hiše in se jezim, ker je s ‘kolegi’ pomarkiral vse vogale, vsa vrata, vsa kolesa na avtu, v glavnem vse kar se pomarkirati da. O vonjavah tega markiranja in kakcih, ki so se namnožili na mojem dvorišču raje niti ne govorim. Po končani gonitvi sem porabila 2l Powair Urine and Odour čistila, da sem spravila vonj okrog hiše nazaj v normalno stanje. Pošteno so mi že načeli živce. Vsako jutro sem najprej naredila obhod okrog hiše, pregnala kar se je pregnati dalo, da sem lahko v miru spravila moje 3 v izpust. S tem sicer prav simpatičnim pasjim fantom, ki spominja na mešanca s škotskim ovčarjem pa sva vzpostavila prav posebno vez. Tako sva pri vsakem srečanju iz varne razdalje lajala en na drugega. Če sem prišla preblizu mi je tudi pokazal svoje lepe sijoče zobke.

Verjamem, da mojim sosedom ni bilo lahko in bi me v sekundi izselili v kolikor bi se dalo. Vse kar so imeli ta čas od nas je bil lajež mojih deklet, ki so preganjale tega nadležneža ter moje dretje naj utihnejo in naj se vasovalec končno odpravi domov. Za čas službe so tako morale biti vse tri zaprte v hiši. Na sprehode smo se morale voziti z avtom na oddaljene travnike. Toda ta fletni dečko se ni dal. Kadarkoli sem prišla domov ali odprla vhodna vrata nas je on lepo čuval.

Sedaj med pisanjem mi je smešno, ko se spomnim na vso to sceno. Vendar vse skupaj ni popolnoma nič smešno. Ob vseh težavah mi je še najmanj potrebno vznemirjati sosede ter se ukvarjati s psom, ki ni pod nadzorom svojih lastnikov.

Končno napoči ta težko pričakovani petek in odpravimo se na 8 ur dolgo pot. Tja prispemo proti večeru. Berry je bil pravi gentleman. Moram priznati, da se mu leta sploh ne poznajo. Zelo potrpežljiv pri Blekinih muhah in paritev je uspela. Zjutraj smo vajo ponovili in se veselo odpravili nazaj domov. Oddahnem si, končno je bilo konec vseh teh nepotrebnih skrbi.

Saj ni res… Pa je… Samo 1x lahko ugibate kdo nas je pričakal doma.

Kako so potekali brejost, porod in odraščanje mladičkov lahko spremljate tukaj. Če je seveda Bleki postala breja.

Piše: Nataša Živko (mednarodna sodnica za ocenjevanje dela športnih šolanih psov, inštruktorica na ŠKD Akademija za pse, tekmovalka, vzrediteljica pasme belgijski ovčar malinois, predavateljica kinološke tematike)

V kolikor želiš o meni izvedeti več klikni TUKAJ