Irine zgodbice: Kaj bi se zgodilo, če ne bi bila pripeta?
Ira se znajde v situaciji kjer vidi tujega psa preganjati srno.
Ko nagon prehiti vzgojo – zakaj pes na povodcu ni izbira, ampak odgovornost
Včerajšnji večer je bil tisti poseben. 🌅 Zrak je bil še topel, sonce je spuščalo svoje zadnje zlate žarke čez gladino jezera, ptice so se že zbirale v jatah in vse je dihalo mir. Z Natašo sva hodili tiho, kot da bi hoteli čim manj zmotiti popoln trenutek. 🐾🍃
Hodila sem po stezici pred Natašo, kot pravi pes na povodcu, in si s smrčkom ogledovala življenje narave. Pot nama je prekrižala račka s svojimi mladički. V ozadju so se že začeli slišati zvoki žabjega zbora. Po jezeru so plavali prekrasni beli labodi. Najini koraki so bili sproščeni in v ritmu. Čeprav se gibljem lahkotno v ritmu, moj pogled ostaja buden. 👀 In smrček? Smrček dela vedno. 👃
Ko sva zavili izza ovinka, obstanem. Zaznala sem nekaj nenavadnega in hitro se nama je približevalo. Postanem pozorna, s smrčkom preverjam, kaj se bliža, in z očkami iščem, kaj bi to lahko bilo. Nataša takoj skrajša flexi povodec ( uporablja res močnega in kvalitetnega )in ga da na fiksno. Obe slišiva, kako nekdo teče.
In potem… kot da se je čas ustavil. ⏳ Nekaj metrov pred nama, tik čez pot, s polnim pospeškom skoči srna. 🦌 Velika, prestrašena, z očmi, ki so v tisti sekundi videle samo beg.
Za njo teče še nekdo. In že v naslednjem trenutku se nama prikaže pes, brez povodca, ves napet in v zasledovanju srne. 🐕💨 Ni naju opazil. Bil je čisto v svojem svetu.
Daleč za njim je tekla lastnica. Klicala. Roke v zraku. Obraz v skrbeh. 😟 Glas pa je že izgubljal bitko z instinkti.
Srna izgine. Pes za njo. 🐾
Midve pa obstaneva. Jaz napeta, pripravljena, z ušesi na polno. A pripeta. Na povodcu. Na varnem. 🐕🦺 Ker ji je mar. ❤️
Zakaj psi preganjajo divjad?
Nataša ve, da če bi me imela spuščeno, bi reagirala. Hitro. Instinktivno. Ne bi me ustavila z besedo. Ne s pogledom. In ve, da bi lahko končala v jarku, pod avtom, ali pa preprosto – izginila. V visokih travah bi si lahko zapičila klasje kamorkoli v telo ali se poškodovala na trnju.
🐶 Nismo zlobni. Smo samo psi. Naš svet je nagon – po prehranjevanju, preživetju, razmnoževanju in pripadnosti krdelu (družini). 🐺 Ker smo po naravi plenilci, nas vsak gib divjadi v trenutku prebudi. In takrat… naš nagon prehiti vse, kar ste nas učili. Zato mora biti pes na povodcu.🌾
Kako pripraviti psa in sebe na varen sprehod v naravi
Zato moja Nataša dobro ve, da moram biti na sprehodih pripeta – še posebej v naravi, kjer je vse novo, dišeče in polno skušnjav. 🌿 Narava ima veliko prebivalcev in to je potrebno spoštovati. 🐦🦌 Ko poslušam, kako diha gozd, vem, da nisem edina, ki živi tukaj. In zato me Nataša uči – da svoboda ni tek brez nadzora, ampak miren korak ob strani. Tja grem z veseljem. A vedno varno. Na povodcu. 🔗🌲
Tudi voda skriva pasti – čuvaj svojega psa
🌊 V vodi pa preži še več nevarnosti. Če brezglavo stečem za pticami v jezero, se lahko:
- zapletem v lokvanje in se v paniki ne znam rešiti, 🌿
- okužim s cianobakterijami, ki so smrtno nevarne ☠️ 👉 poglej več
- poškodujem šape ali sklepe ob zdrsu v blatnem ali spolzkem bregu. 🐾
🎒 Kaj Nataša vedno vzame s sabo, kadar greva v naravo?
- Dolg, lahek povodec (biothane ali bombažen, 5–10 m), ali pa kar flexi (ker sem lepo naučena, da ne vlečem, kot mora biti naučen pes na povodcu ❤️),
- varno oprsnico ali močno ovratnico, ki se ne sname, (več o tem v zgodbi Zrasla sem. In z mano tudi ovratnice),
- vodo in posodico 💧 (sploh ne morem verjeti, da ima Nataša toliko kondicije, da me uspe utruditi 😄),
- priboljške 🍪 (ker vedno nagradi moje pravilno vedenje),
- komplet prve pomoči 🩹 (‘just in case’, če bi se kaj zgodilo),
- in svoj nepogrešljiv trening kilt, lahkoten in z velikimi žepi, v katerih ima vse pri roki in še vedno hodi lahkotno. 🦴
Pes na povodcu ni kazen – je ljubezen
🧡 Povodec ni kazen. Je ljubezen. Ljubezen do svojega psa. Do narave. Do srne, ki je preživela. In do miru, ki ga najdeva skupaj – korak za korakom. 🚶♀️🐶
