Pred nakupom mladiča: Kar bi morala vedeti že na začetku
Pred nakupom mladiča sem naredila skoraj vse napake, ki jih danes učim ljudi, naj jih ne naredijo.
Moji začetki so bili pestri. Prihajam iz obdobja osemdesetih let. Takrat so bili računalniki prava redkost. Bile so samo knjižnice.
V tistem času psi niso imeli takšne vloge, kot jo imajo danes. Večinoma so čuvali posest, varovali živino in redko bili družinski člani. Vloga ljubljenčka je bila prej izjema kot pravilo, o športnih psih pa skoraj nihče ni govoril.
Vse informacije, do katerih sem lahko prišla, so bile v knjigah in še te so bile skope, splošne in pogosto brez globljih razlag. Znanje ni bilo dostopno. In prav zato sem marsikaj spoznala šele skozi lastne napake.
Kala: Ko znanje in finance odločajo o usodi
Stara sem bila približno 13 let, ko sem domov, v 50 m² veliko stanovanje, pripeljala nemško ovčarko Kalo. Mojega očeta je skoraj kap. Dobila sem en teden časa, da Kali poiščem nov dom. Našla sem ga pri babici v Halozah. Čeprav je bila to zame ena najlepših izkušenj, za Kalo žal ni bila najboljša. Res je živela svobodno življenje na kmetiji in po svojih najboljših močeh sem se trudila, da bi ji zagotovila najboljšo možno prehrano za tisti čas. Slaba stran pa je bila njena dvakrat letna brejost. Takrat se o sterilizaciji skoraj ni govorilo ali pa je veljalo prepričanje, da je vsak dinar, porabljen za psa, odveč.
Kala je imela leglo za leglom, dokler je nekega dne ni sosed zastrupil. Spomnim se, kako sem starše in babico prosila, naj jo sterilizirajo, a zaradi finančnih razlogov moje prošnje niso bile uslišane. Kot otroku se mi je to globoko zasidralo v srce. Takrat sem si prisegla, da ne bom nikoli več imela psa. Bolečina je bila prevelika.
Ajka: Zdravje in karakter nista ločena
Šele pri 21 letih sem ponovno dobila psa. Seveda, spet nemško ovčarko. Poimenovala sem jo Ajka. Bila je čistokrvna nemška ovčarka brez papirjev. Saj veste … “mešanec”.
Takrat nisem imela pojma, kaj rodovnik sploh je. Vse, kar sem o njem slišala, je bilo, da je drag in da so takšni psi večvredni. To me je prizadelo. To kategoriziranje psov mi je bilo povsem nerazumljivo. Kako si lahko dovolimo živa bitja različno vrednotiti? Nihče ni ne več in ne manj vreden. Ne rastlina, ne žival, ne človek.
Z Ajko so se mi začele odpirati oči. Stopila sem v svet, ki je bil popolnoma drugačen od mojih predstav. Soočenje s štirimi največjimi človeškimi problematikami: moja lastna nevednost in naivnost, zdravje psa, karakter psa in goljufija.
Ajka je bila kolerik. Zame, kot neizkušeno skrbnico, zelo težak primer. Želela sem si jo “le” šolati in imeti neizmerno rada. Ljubezni ni nikoli manjkalo. Bila je brezpogojna. Šolanje pa … večne borbe, vedno ko ni bilo po njeno ali jo je kaj iztirilo.
Takrat so me v pasji šoli, pod prepričanjem, da mora pes človeka brezpogojno ubogati in mu biti popolnoma podrejen, učili t. i. sistem “rukni–cukni”. Moje dlani in prsti so bili povsem pogrizeni. Zaradi nje sem bila že skoraj prepričana, da nimam občutka za pse.
Zelo hitro sem spoznala, da s takim pristopom nikoli ne bom vzpostavila pristnega, zaupanja vrednega odnosa. Pri njenih petih letih so ugotovili zraščanje vretenc na križu (spondilozo). Od takrat je nisem več obremenjevala z nobeno vajo, ki bi ji lahko škodovala.
Ajka je tik pred dopolnjenim osmim letom umrla zaradi propada centralnega živčnega sistema. Po diagnozi spondiloze sem se začela spraševati: Ali je bila Ajka res kolerik? Kaj, če je na njeno vedenje vplivalo zdravje? Danes vem, da je delno vplivalo. In moja nevednost je zelo verjetno prispevala k hitrejšemu napredovanju bolezni.
Prevečkrat pozabimo, da so psi živa bitja, ki z lahkoto zbolijo za različnimi boleznimi. In to velja tudi takrat, ko jih pretirano ujčkamo, nosimo po rokah, zanemarimo/pretiravamo s prehrano, jih preveč zredimo ali preveč obremenimo. In še bi lahko naštevala.
Cher: Ko se odločiš odgovorno
Moja prva rodovniška belgijska ovčarka je bila Cher. Takoj ko sem videla, da njen karakter ne ustreza tipičnemu predstavniku pasme, sem jo sterilizirala. Zdravje je bilo brezhibno, izgled povsem v skladu s standardom pasme. Le karakter je bil neprimeren za vzrejo.
Vzrejni pregled bi brez težav opravila in lahko bi imela mladičke. A zame to ni bilo dovolj. Bi takšni mladički zadovoljili potrebe novih lastnikov? Morda bi se v leglu našel en, mogoče noben. Glede na to, da samica (mati) mladiču prenese približno 70 % genov, je zelo malo verjetno, da bi bili vsi ustrezni.
Kaj bi s tem povzročila kot vzrediteljica? Nezadovoljne lastnike. Nekateri bi pse zlorabljali v prepričanju, da so trmasti in “nočejo ubogati”. Drugi bi jim iskali nove domove. Morda bi jih dali na verigo, zaprli v pesjake, ali še huje. In zagotovo bi se našel tudi kdo, ki bi mi očital, da sem slaba vzrediteljica in v tem primeru bi imel prav.
Chivas: Ko narediš vse pravilno in te vseeno preseneti goljufija
Tretjič sem si rekla, da bom naredila vse po pravilih: rodovnik, odgovoren vzreditelj, prava delovna linija. Nisem več želela tveganja.
Prijatelji, s katerimi sem trenirala, so mi priporočili leglo. Poznala sem očeta in mater psice. Oba sta mi bila všeč in bila sem prepričana, da sprejemam pravo odločitev.
Ko sem jo pripeljala domov, je imela vse: karakter, zdravje, izgled in rodovnik. Skupaj sva opravili najvišjo stopnjo šolanja IGP in dala mi je prvo leglo. Nato pa šok.
Pri Chivasinih treh letih sem izvedela, da prihaja iz goljufane paritve. Oče, naveden v rodovniku, sploh ni bil njen oče, temveč samec iz Nemčije. Svet se mi je obrnil na glavo. Grozil je odvzem rodovnika, prepoved tekmovanj in prepoved vzreje. Chivas je že imela potomce. Tudi njim je grozil odvzem rodovnikov.
Na srečo so odgovorni na Kinološki zvezi Slovenije ravnali razumno. Psom so izdali prave rodovnike, goljufe pa kaznovali. Danes mora k sreči večina pasem na vzrejnem pregledu predložiti DNK test.
Kaj sem se naučila
Več kot deset let sem potrebovala, da sem se odločila za lastno vzrejo. Od vseh dejavnikov me je najbolj odvračalo vprašanje, ali mi bo uspelo vzrejati zdrave in psihično stabilne predstavnike pasme ter ali bom sposobna mladičkom najti odgovorne lastnike.
Vzreditelji nismo bogovi. Ne moremo vsakemu mladičku zagotoviti popolnega zdravja, popolnega izgleda in popolnega karakterja. In ne glede na to, kako optimalno parimo, ima narava vedno zadnjo besedo.
Naša dolžnost pa je, da smo objektivni. Da se natančno zavedamo prednosti in slabosti psov, ki jih vključujemo v vzrejo, ter da pošteno povemo, kaj lahko novi lastnik pričakuje. Vedno moramo gledati v dobrobit živali, ki jo pripeljemo na svet, in ji poskusiti najti optimalen dom.
Ne samo jaz. Vsi imamo takšne ali drugačne izkušnje. Ko iščete novega družinskega člana, se dobro pozanimajte o pasmi in o tem, koliko sebe vzreditelj dejansko vloži v leglo. Ne bodite nevedni in naivni, kot sem bila jaz na začetku.
Pred nakupom mladiča bodite pošteni do sebe. Premislite, kaj lahko psu resnično ponudite in kakšen pes se najbolje ujema z vašim karakterjem in vašim načinom življenja. 🐾
Če želiš temo nakupa mladiča raziskati še bolj poglobljeno, si več informacij lahko prebereš na strani Akademije za pse.
Piše: Nataša Živko (mednarodna sodnica za ocenjevanje dela športnih šolanih psov, inštruktorica na ŠKD Akademija za pse, tekmovalka, vzrediteljica pasme belgijski ovčar malinois, predavateljica kinološke tematike). Več o meni lahko izveš TUKAJ.
